KRIKET V MEŽICI

Borut Čegovnik

V Mežici je naša druščina začela igrati kriket avgusta leta 1974. Tega meseca sem se udeležil kot trinajstletnik tečaja angleščine v kraju Birchington v Kentu. Tja so me poslali starši in stric Stanko Čegovnik iz Celovca. Stanoval sem pri zelo prijazni družini Nash. Gospod Charles Nash je bil aktivni igralec kriket kluba Birchington in njegov takratni posamični prvak. Naučil me je osnov tehnike odbijanja in lučanja ter me seznanil s pravili. Večkrat sva trenirala, nekajkrat me je peljal v klub, kjer sem opazoval igranje njegovega moštva, prisostvoval sem tudi njihovem turnirju. V Jugoslaviji malo znani šport me je zelo navdušil. 15. avgusta ( datum imam namreč zapisan v dnevniku, ki sem ga moral vsak dan pisati kot udeleženec tečaja ) me je gospod Nash odpeljal v naselje Minnis Bay ob obali, kjer mi je pomagal izbrati ustrezen lopar ( kij; ang. bat ), paličke za vratca (stumps for wickets) in žogo. Preostale dni mojega bivanja me je vsak dan treniral. Že prvo jutro po prihodu v domačo Mežico smo pričeli vaditi kriket in kmalu smo odigrali prvi posamični turnir (single wicket tournament) na Vivodovem travniku, kjer smo odigrali tudi večino sledečih posamičnih tekmovanj ter eno ekipno tekmo (igrali smo tudi na Ručnikovem travniku). Igrišče smo označili z mavčevim prahom, žagovino ali šibami in palicami po predpisih. Imeli smo namreč izvod pravil (darilo mojega dopisnega prijatelja iz Londona Iana Beckinghama) MCC (Marylbone Cricket Cluba), ki smo jih skušali čimbolj upoštevati in spoštovati. Ob spornih trenutkih smo se večkrat posedli po travi in skušali razvozlati ustrezno pravilo za dotični dogodek. Sprva nismo imeli nobene zaščite pred poškodbami, a po dveh letih, ko sem bil ponovno v Angliji, nam je Mr. Charles Nash podaril ščitnike za noge ( legguards ). Uporabljali jih nismo prav pogosto, ker smo lažje in hitreje tekli brez njih, se pravi učinkoviteje dosegali točke, a na račun možnosti poškodb, včasih prav neprijetnih. Wicketkeeperja smo oskrbeli z usnjenimi rokavicami ( delovnimi ). Rezultate vseh tekem na turnirjih smo beležili, žal ponekod manjkajo določene podrobnosti, kot je že razloženo na koncu rezultatov turnirjev. Škoda, da nimamo več fotografij. Vsekakor smo igrali kriket, vprašanje pa na kakšni ravni. Na to si lahko odgovorite sami in s pomočjo resnih igralcev iz Kriket kluba Ljubljana. Mislim, da smo imeli ta šport radi in smo se ga lotevali z zagnanostjo in navdušenjem, raven je pač ustrezala našim zmožnostim, starosti, igrišču ( ki ni bilo najbolj primerno ) in drugim okoliščinam ( nismo imeli sodnikov – umpires, itd ). Vsekakor smo, upam, ob tem doživeli veliko zanimivih, zabavnih, veselih in nenavadnih trenutkov in dogodkov, včasih tudi neprijetnih. Požrtvovalne parade in skoki ter spektakularni outi so se nam verjetno za vedno vtisnili v spomin. Enega od turnirjev smo prekinili zaradi zloma loparja. Kasneje nam ga je posodil dijak Slovenske gimnazije v Celovcu Miran Breznik. Verjetno se je igranja udeleževal poleg spodaj navedenih sodelujočih na turnirjih še kdo.
 

Prvi kriket turnir za Jugoslovanski pokal

2. kriket turnir za Jugoslovanski pokal

Turnir za pokal društva Breza

3. kriket turnir za Jugoslovanski pokal

4. kriket turnir za Jugoslovanski pokal

I. turnir za Souventov pokal